Frajštajn (Spodnja Polskava)

Dvorec Frajštajn stoji v vasi Sele pri Spodnji Polskavi. Stavba je pogosto napačno poimenovana kot grad. Prvotna stavba na tej lokaciji se (domnevno) omenja že leta 1376, ko naj bi njegovi  lastniki postali Celjski grofje. Drugi, verjetno zanesljivejši podatek o njegovi zgodnji zgodovini je iz leta 1493, ko bi ga naj dal postaviti Hans Klöch z Gromperka. Pred letom 1511 ga je s poroko z njegovo hčerko Polono (ali Apolonijo) priženil Sigmund Rosenberg, po katerem je dvor(ec) dobil ime (Rosenbergerhof). Dve desetletji pozneje (1532) se je po neuspešnem drugem pohodu sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj, ki se je zaključil že pri habsburški obmejni trdnjavi Kiseg (Kőszeg) na skrajnem zahodu Ogrske, del osmanske vojske vračal mimo Maribora. V sklopu umikanja ogromne vojske so osmanski Turki morili in požigali po delu Spodnje Štajerske, pri čemer je bil požgan tudi Rosenbergov dvor, ki je stal na mestu današnjega Frajštajna. Leta 1559 je plemič Janez Regall, ki je že posedoval bližnji gospostvi Rače in Zgornjo Polskavo, pri Selah kupil kmetije in prvotni dvor. Namesto požganega dvora je dal okoli leta 1570 zgraditi dvorec Frajštajn (nem. Freistein, »svobodni kamen/grad«). Regalli so frajštajnskemu gospostvu očitno priključili določene posesti gospostva Gromperk in sem prenesli središče svojega deleža gromperške dediščine.

Leta 1603 je dvorec kupil Jurij gospod Stubenberg, a je zgolj štiri leta pozneje z nakupom prišel v roke plemiške rodbine Dietrichstein. Erazem pl. (leta 1612 baron) Dietrichstein je gospostvu dokupil nadaljnje posesti oziroma imenje (Sigmunda gospoda Stubenberga, Janeza pl. Gallerja, Marjete pl. Wagen in Gregorja Matetischa). V času popisa glavarine leta 1632 so bili v okviru gospostva popisani upravnik, 8 hišnih oskrbnikov, mlinar, 53 hlapcev in dekel ter 21 gostačev. Podložnikov s statusom celohubnega kmeta je bilo 45, polhubnih kmetov 5, prostosajnih podložnikov in sogornikov 11, gostačev na domcih pa 14. Popis glavarine je pečatil Janez Baltazar grof Dietrichstein. Leta 1635 so dvorec oplenili in požgali uporni kmetje. Pet let pozneje je ob popisu imenja za odmero ognjiščnega davka kot frajštajnski lastnik izpričan Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, ki je bil hkrati lastnik bližnjih gospostev Gromperk in Zgornja Polskava. Leta 1671 je Frajštajn po delitvi dediščine med brati dokončno prevzel sin Sigmund Helfrid, ki je gospostvo prodal že leta 1679. V imenu studeniškega samostana ga je za vsoto 24.000 goldinarjev kupila priorka Marija Pečaher (Petschacher). Iz okoli tega časa upodobljen dvorec na Vischerjevi grafiki se je do danes ohranil skoraj neokrnjen. Utrjenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, ki so na grafiki delno vpeta v obzidje, pa v glavnem ni več.

Studeniške dominikanke so bile lastnice do leta 1782, ko je bil z reformami cesarja Jožefa II. studeniški samostan ukinjen, in je posest z dvorcem Frajštajn prešla v last Štajerskega verskega sklada. Leta 1828 je gospostvo od verskega fonda kupil Klemen grof Brandis (1798–1863), in v dvorcu upravljal tudi gromperško gospostvo in bukovško imenje. Za nakup Frajštajna se je okoli leta 1810 zavzemal že njegov oče Janez Krstnik (1751–1812), a je finančni patent iz leta 1811 zmanjšal vrednost denarja, zaradi česar potem do nakupa ni prišlo. Po Klemnu je posest prevzel njegov sin Anton Adrijan (1832–1907), ki je gospostvo leta 1904 prodal Sigmundu grofu Batthyányju. Med obema vojnama je bil dvorec v lasti Miroslava Auscha (tudi Auš), gospodarstvenika, upravnika in solastnika Tovarne lesa in kartona v Ceršaku pri Mariboru. V času druge svetovne vojne sta se z ženo Gizelo z najnujnejšimi stvarmi umaknila v Zagreb, medtem ko mu je nemški okupator zasegel tovarno in posest. V prijavi Ministrstvu narodnega gospodarstva Urada za obnovo NDH je navedel lastništvo dvorca Frajštajn s posestjo (205 oralov zemlje, od tega 62 oralov njiv in travnikov ter 142 oralov gozda, z gospodarskimi poslopji in žago), kar je ocenil na 2 mio. dinarjev. Po koncu druge svetovne vojne je bil dvorec podržavljen in pozneje dodeljen Kmetijskemu kombinatu Ptuj, ki je v njem uredil stanovanja za socialno šibkejše. V bližini dvorca je kombinat brez soglasja spomeniške službe zgradil sušilnico za hmelj, potem pa je dobil še soglasje za izgradnjo prizidka k njej. Investitorju je bilo izdano soglasje pod pogojem, da je naročil ureditveni načrt za ves kompleks in da je okoli grajskega vrta posadil gabrovo živo mejo.

Dvorec Frajštajn je ena najkvalitetnejših popolnoma ohranjenih renesančnih arhitektur pri nas in delo italijanskega mojstra. Sedanja zgradba je dvakrat sedemosno, nepodkleteno poslopje, ki obsega dve nadstropji nad poševno zidanim pritličjem (izven nivojska klet) in podstrešje z ležečimi majhnimi okni. Utrdbenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, kot jih kaže Vischerjeva grafika, ni več. Os prednje, vhodne fasade je poudarjena z mogočnim rustificiranim renesančnim portalom. Nad njim sta v vsakem nadstropju kamniti renesančni trifori, predeljeni z okroglima, na sredi odebeljenima kaneliranima stebričema. V podstrešni etaži je v osi stavbe preprosta bifora. Fasade so vodoravno deljene s kamnitimi venci, ki tečejo pod okni tako, da vključujejo okenske police. Le bifora v prvem nadstropju začelnega trakta je predelana v navadno okno. V notranjščini so v vseh etažah v vhodni osi velike veže, obokane z banjami in grebenastimi sosvodnicami. Iz njih vodijo v stranske prostore veliki kamniti in renesančno profilirani portali. Tudi vsi ostali prostori so obokani. Ker je stavba nepodkletena, so kletni prostori urejeni v pritličju. Iz veže se v vrhnja nadstropja vije kamnito stopnišče. V nadstropjih niso obokane zgolj veže, ampak večidel tudi bivalni prostori. Nekateri neobokani prostori imajo skromnejši štukaturni okras, drugi dekorativni lesen strop. Nekatere vratnice so stare, opremljene z originalnim okovjem in nasadili. Pred okoli 40-imi leti je na grajskem dvorišču stal kamnit vodnjakov venec z letnico 1643, ki verjetno simbolizira letnico obnove frajštajnskega dvorca. Venec vodnjaka je v začetku 90-ih let 20. stoletja z dvorišča izginil; kos peščenčevega kamnoseško obdelanega kamna – bržčas je šlo za venec – je še konec 90. let 20. stoletja ležal ob južni fasadi vzhodnega krila gospodarskega poslopja. Vzhodno od grajskega dvorišča danes stojijo pritlična gospodarska poslopja, ki oklepajo zaprto pravokotno dvorišče, južno od teh pa je namesto lesenega gospodarskega objekta sedaj zidano gospodarsko poslopje. Vzporedno z dvorcem stoje z grajskim parkom ločene zgradbe drvarnic, sušilnica za hmelj in remiza za kmetijsko mehanizacijo.

Z denacionalizacijo je dvorec leta 1995 pripadel upravičenki po pokojnem Miroslavu Aušu, njegovi hčerki Alici por. Černigoj, ki jo je zastopal pooblaščenec Janez Klugler. Alica je želela v dvorcu urediti trgovino, v spremljevalnih objektih pa proizvodnjo parketa, drobnih lesenih predmetov, poslovne prostore in skladišča. Ker v nameri zaradi statusa kulturnega spomenika (1992) ni uspela, pojavile pa so se tudi težave s tam živečimi stanovalci, se je še isto leto odpovedala dediščini v korist Marine Klugler. Ta je poskušala s prodajo objekta leta 2004.

Vsaj še leta 2010 so v dvorcu živeli stanovalci iz socialno šibkejših družin. Nekaj let nazaj je Frajštajn vključno s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (pristavo) kupil poslovnež Milan Slavič, ki dvorec trenutno prenavlja. Dvorec je danes deloma razkrit in zelo ogrožen, a naj bi po prenovi bil odprt za javnost kot muzej, na ogled v njem bodo predvidoma različne muzejske zbirke in postavitve.